V paru živim, dokler me ne ujameš v čas,
ko s svetlobo rišeš moj razcepljen lik,
kjer moj drugi jaz tiho stopa mi v odsevni stik
in v tvojem kadru najde skupni glas.

Nisem sam – čeprav tako se zdi na mah,
v meni biva senca, ki me spremlja v noč,
kot drugo vesolje, ki ima svojo moč,
in z menoj potuje skozi isti prah.

Ti pa, fotograf, ki vidiš več kot drugi,
ujameš ples, kjer dva se zlijeta v en dih,
kjer jaz in on izgubiva svoj prepir.

In ko sprožiš, čas obstane v svojem položaju –
ostane sled, da nisem bil nikdar sam:
v telesu sta živela dva svetova in ne en sam.

Tomaž Jevšenak