Sveža posteljnina
Nežno slečem
staro rjuho,
kot da me je strah
identificirati jogi.
Ti ga oblečeš v barvo,
ki je še nisva naveličana.
Poceni kapsule
so se zalegle v tkanino
in se razpočile
v prijeten vonj
po rožah,
ki jih ne poznam.
Nosim ti drugačne.
Le ducat
lačnih pršic,
ki bodo nekoč
prvotne prebivalke
miljardnega imperija,
išče odmrlo kožo
in sanje.
Nočna mora.
Kožo, v katero
ne bodejo drobtinice,
ki jih kot Janko puščam,
ko na skrivaj jem v postelji.
Še dobro,
da nisi čarovnica.
Vem, da bi me
od jeze
lahko požrla.
Mlada rjuha,
brez pasje dlake,
naju sveže
stuširana vabi,
da jo umaževa.
Kako lepo
bi bilo preobleči spomine,
ko sem se kljub
sveži posteljnini,
počutil na tleh.
Hja, meni je umetnost kako znaš iz tako banalne zadeve kot je preoblačenje postelje, narediti tako poetično zgodbo. Mislim, da bi se lahko lotil tudi kakega pisanja Črni kos... :)
Lp
Res je, popolnoma se strinjam z Risom. Res bi moral kakšen zanimiv in duhovito poetičen roman napisat :D dobra ideja!
.jpg "Nada")
Se strinjam s povedanim, nekaterim je dano, da iz povsem
običajnih reči naredite
poezijo.
Hvala vam za res čudovite komentarje :))
Lp
Pravljično kraljestvo dvojine ne potrebuje grajskega razkošja; le razkošja dotikov in ob tem razkošje besed (tudi odličnega zaključka te pesmi). Zato obstaja vsaj še nekaj svežine upanja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
