Čas nam mineva ob tisočerih zgodbah. Včasih beži v žalosti, včasih v veselju. Zgodba o širni puščavi, ki izginja tam nekje za obzorjem svetlih zvezd, je ena od njih. Samo samotni popotnik potuje po tej pustinji, ki ji ni kraja in vsakomur pušča svoje sledi. Le stopinje v tem mozaiku neizprosne divjine nas opozarjajo, da ta širna pustinja ni sama. Le redki jo lahko prepotujejo brez pomoči. Komur to uspe, je ozdravil svoje bolečine;tako lahko mirno prepotuje prostrano vesolje neznanega sveta in se spusti v neskončen ocean bleščečih zvezd, posutih po nebu, ki so kot zrnca peska naše prostrane puščave.
In čudež je to, kadar se to zgodi. Čudež je v nas samih, čudeži so okrog nas in res je vse čudež, kar nas obdaja. Ne le to, kar smo, temveč kako in kam potujemo. Samo enkrat v življenju se zgodi rojstvo, samo en dih – in si. Rojen pod nebom svetlečih nebeških zvezd, ki nam svetijo v temnih nočeh in nam kažejo poti na naših potovanjih v neznano.
Rojeno upanje pod obokom sijočih smaragdnih zvezd pomirja in krepi modrost. Takrat veš, da si – da si samo majcen prah v tem brezmejnem oceanu našega znanega in neznanega prostranstva. Ob zavedanju tega ti spoštovanje oblije srce in takrat zares veš, da si. Živimo v tihoti brezmejnega oceana kot biseri v naši nebeški modrini, rojeni pod soncem. Čudež je to, kar mi imenujemo »Življenje«. Zato bodi luč, bodi svetloba in pisana mavrica na ozarjenem nebu, naj še naprej skriva svoj prečudovit zaklad.

Sledi korakov,
nad mano brezmejnost zvezd,
v vetru "Življenja".

francitraven