Dno reke je kruto mesto,

prepovedan, a čudovit biser.

Tam prebivajo naši duhovi,

ljubezen, ki je niso smeli izgovoriti.

Večna globina, modra,

tam naši se skrivajo strahovi. 

Vendar dno ni bilo vedno skrito,

nekoč tam polja so cvetela,

nekoč tam ljubezen je živela,

brez sramu, brez tišine.

Ljudje izrezali so strugo,

reka divja je poplavila,

odplaknila vse sledove,

kar nekoč smo bili.

Nad njo mesto so zgradili,

vso lepoto pod njim skrili,

da se ne bi več videlo,

koga smo ljubili.

Ljubezen brez imena

še danes živi,

zdaj je preganjana,

ljudje si le izpirajo oči.

lovrek