OD TIŠINE DO GLASBE

Pred davnimi, davnimi časi živel je nek deček,
Na videz precej povprečen,
Iz glasbene družine Mozart za nameček,
A vedno, kot vsak mulc, grdo oblečen.

Nekega dne je sedel za klavir.
Odigral najtežje skladbe in etide,
Dokazal, da ni ravno pionir,
Ampak vreden kraljeve odlike.

Ta naš slavni junak iz Salzburga je bil,
Kjer pogosto se je rudnik soli poglobil.
Nekoč pa vstala iz teh tal in tišine
Je kamena pošast iz te krute gobine.

Bila je lačna človeške krvi,
prišla iz rudnika temnega,
preganjala je, mučila in grizla ljudi,
Vse do vrat hiše očeta Mozartovega.

In ko tjakaj vstopi ta pošast,
Ravno naš Mozart igral je klavir,
Pošast pa naglas: »Joj, to je past!«
Saj v srcu začuti bolečino, nemir.

Bila je vajena le krikov in mrtve tišine,
Ne pa teh božanskih melodij in sonat,
Cela prevzeta od te nebeške miline
je naenkrat izginila v nič, za vekomaj spat.

Glasba pa je ostala...

Matic Grešak,
7.A OŠ PETROVČE

Matic Grešak