Šepet globine
Val, razdražen, sipek, star,
v visoki luči dneva
z vso silo vdihne,
se zažene,
izprosi lok,
iztegne jezik,
da oblizne.
Kaj v skale odloži,
kaj s seboj odnese.
Veter zapira morju gobec,
šepet globine ne utihne,
dokler s peno vsega ne izreče.
Komentiranje je zaprto!
