Na ponvi tiho čebula zažari,
v zlato se mehko njena duša zliva,
sladkoba v senci časa se odkrije,
kot pesem, ki počasi dozori.

Vonj v zraku nežno misli prebudi,
spomin na kruh, ki toploto skriva,
in roka, ki v testo čudeže preliva,
življenje v preprostosti zaživi.

Polpet v objemu mehkem zdaj počiva,
kjer sir se topi, srce razneži,
paprika kot žar večera se razliva.

Ko ugriz razkrije skriti raj v jedi,
se svet za hip ustavi, vse odplava
v okusu tem večnost se oglasi.

Tomaž Jevšenak