Tisto Ferjanovo nedeljo je bila vsa vas na nogah. Bil je blagoslov konjev - dogodek, ki ga nihče ni zamudil, ker se je tam vedno zgodilo nekaj, kar je potem krožilo po vasi še vsaj pol leta. 

Babi je tisto zimsko jutro iz škatle v šupi vzela suho cvetje, vejice in nekaj rdečih šipkov, ki jih je shranila še jeseni. Iz tega je spletla venček za svojega štirinožca. Komaj mu ga je položila na glavo, je poni že začel žvečiti spodnji del, kot da je to najboljša solata na svetu. Strogo ga je pocukala za povodec in rekla:

“Ne boš mi zdaj pojedel okrasja, ki sem ga pol ure delala!”

Dedi je stal malo stran, z rokami v žepih, in se muzal. Po nekaj trenutkih je pripomnil:

“Pusti ga,… če ga poje, bo vsaj videti, da je domač, ne pa kot kak cirkuški konj.”

Ko sta prišla na prizorišče, je tam že stala cela vas. Konji so se postavljali v vrste in vsak po svoje ponosno dvigal glavo. Sosed Jože je svojega velikega konja krtačil že desetič, kot da gre na razstavo, ne na blagoslov.

Babin konj pa je imel svoje načrte.

Namesto da bi čakal, da ga postavijo v vrsto, se je kar sam pririnil naprej. Počasi, vztrajno, z majhnimi koraki, ki so bili videti skoraj nedolžni — dokler ni stal čisto v prvi vrsti, tik ob župniku, kot da je on tisti, ki vodi procesijo.

Babi je samo zavzdihnila:

“No, pa smo spet prvi.”

Dedi pa je pripomnil:

“Če se je že pririnil naprej, naj bo vsaj videti, da ve, kaj dela.”

Ko župnik začne molitev, vsi utihnejo. Konji stojijo pri miru, ljudje sklenejo roke, povodec je trdno v njenih rokah.

Mali pa čaka. Kot da ve, da pride njegov trenutek šele na koncu.

In res — ko župnik izreče zadnji “Amen”, se poni odloči, da bo naredil svoj veliki zaključek. Obrne se, dvigne rep in… naredi tisto, kar živali pač ponavadi naredijo.

Ravno pred župnikove čevlje.

Župnik obstane.

Babi zardi.

Micka se obrne stran.

Jože se skoraj zaduši od smeha.

Župan pa — ki je ravno takrat že pet minut brezupno tresel svoj slavni fotoaparat, ki mu nikoli ni delal — nenadoma zasliši klik.

Ena sama iskra, en sam blisk.

In na zaslonu se prikaže popolna, skoraj umetniška fotografija:

mali v veličastni pozi, župnikovi čevlji v ospredju… in tisti slavni “blagoslov”, ki ga nihče ne bo nikoli pozabil.

Dedi stopi naprej, se nasloni na palico in zaključi:

“Gospod župnik… to je pa zdaj blagoslov od spodaj navzgor.”

Župnik se prime za glavo, potem pa začne tako smejat, da se smeje še danes cela vas, kadar se spomnijo na tisti dogodek — in na tisto eno samo fotografijo, ki jo ima župan še vedno skrbno zloženo nekje v predalu, ker si je nikakor ne upa obesiti na steno.

 Sončna nedelja

 Župan vrti aparat

 Predal skriva smeh.

levcek