Dežela draga, tebi nikjer ni lepote enake!
Razjasnil je veter nebo, pregnavši temne oblake!
Visoko gorovje se sonči pod nebesno modrino,
ko ponosno kraljuje nad mojo preljubo dolino.
In obstaja li kraj, še slikovitejši — pa naj bode!

Ob koncu dneva se zaspano sonce k počitku vrne;
a čas ne zastane, le peščena ura se obrne.
Skrivnostna noč je, ki v svoj lastni plašč vso stvarnost ovija.
Gladina vodnih zrcal je, ki svetlobo zvezd odbija.
Osamljeni volk je, ki na skali otožno zavija.

Lebdim nad površjem. Je to resničnost? Morda li sanje?
Odpro se mi veke, um izbistri; ne morem več spati.
Strmim skozi okno, odtenke jutra moč je zaznati.
Zasneženi vrhovi počasi lezejo iz mraka;
in tu stojim jaz — podvigov željan ter gorskega zraka!

Ljubezen moja mila, odhajam, vendar ne za dolgo.
Premagovat grem strmine, za seboj puščat pečine.
Saj veš, da mi ne uspe prezreti njihovega klica.
Na pragu sva se poslovila, drug drugega objemši
okoli ramen in nežno poljubivši se na lica.

Popeljala me je steza od domačega ognjišča
do melišča. Polagoma se je dvigala in vila;
nakar je, kot bi bil trenil, svoj značaj izpremenila.
Bila je vedra, sedaj je stroga — šale ne dopušča.
Človeku služi, a najmanjših napak mu ne odpušča.

Naj me vodi pot po robu brezna, omahnil ne bodem!
Osredotočenih misli in trdne volje se vzpenjam.
Nazaj se ne oziram, smeri proti nebu ubiram.
Opraskana dlan je, ki zdaj še zadnji klin v vrsti stisne!
Kateri smoter s trudom osvojiš, ta se v dušo vtisne!

Z visokega vrha, obsijanega s prvimi žarki,
občudoval sem razgled na prebudivšo se naravo;
ponovno ozelenivšo s prihodom tople pomladi.
Zasanjano so moje oči sledile letu ptice,
da je njeno obličje zbledelo v neskončni daljavi.

Vid Lavrin