Tišina sobote
ni le tišina.
Je krik naše zmote
in nje bolečina.

On je zdaj mrtev,
v grobu leži.
Bil je res žrtev,
vseh naših laži.

Kaj smo storili,
se vprašajmo zdaj!
Boga smo ubili:
čemu in zakaj?

Današnja sobota,
izprašuje nam vest,
ker mi smo porota,
ki je dvignila pest.

To čas je kesanja
gledanja vase.
To dan je spoznanja,
za vse večne čase:

Zadolžnico izbrisal
je s svojim trpljenjem.
Življenju zapisal,
nas je z vstajenjem.

Danes, v soboto,
naj v nas bo zahvala,
za vso to dobroto.
Recimo vsaj: HVALA.

Katarina Ambrož