Vidim ga.
Še vedno živo vidim, kako majavo dvigne
svoj nešteto mnogi že kozarec.
Spet.
Še vedno slutim vonj njegovega smradu
po cigaretih,
alkoholu.
Še vedno tihi so prisluhi,
ki kot glas njegov gromijo skozi sobo,
kako ima me rad.
Kako ima njo rad.
Še vedno čuti ljubezen se njegova,
ljubezen izpod tisočih pesti.
Padam po stopnicah.
Spet.
In kako na dnu padca me ujame v svoj objem
in me odnese v posteljo.
K sebi v posteljo.
In kaže svojo mi ljubezen.

In vidim ga, kako mu žal je.
Kako mu žal je vsakega kozarca, zdaj, ko je sam.
Ko sam, trezen, gleda slike tistih,
ki jih je ubil.
Jih je ubil.
Ubil.

A kdo bo mene?

Dainne