SONCE V MLAKI
svet?
prekrasen.
barve kričijo, sonce se dere v obraz,
ljudje objemajo svoje male iluzije -
ti pa stojiš tam
kot napaka v sistemu.
hočeš umret?
prav.
ne dramatično.
ne kot film.
bolj kot izklop luči
v prostoru, kjer že dolgo ni nikogar.
ampak potem -
ta prekleta vsiljiva svetloba.
nek obraz,
nek spomin,
nek občutek, ki si ga hotel zadavit,
pa noče crknit.
in zdaj si obstal tu:
razpet med “dovolj imam”
in “mogoče še enkrat”.
ne zato, ker verjameš.
ampak ker še nisi čisto razpadel.
in to je najhujše.
Tale komad sem napisal 10 let nazaj; - dans sem se ga odločil priredit z umetno:
Tole sonce v mlaki.... daleč.... globoko ....
kot bi še enkrat brala Tujca.
LPL
Komentiranje je zaprto!
