Krhko telo, iz medu oblikovano, lepljivo,

kot magnet ulovi negativo,

a v tihi noči, ko tema zamrzne,

ko zvezano srce v ulico drzne, 

le takrat povem ti igrivo,

da zate zvok mojih peta udarja na ulico sivo.

Zavita v belo, da strah bi spodila,

ko na med roke tuje lepijo odtis,

v njegovem objemu tvoj pogled sem odkrila,

v očeh njegova senca, v glavi tvoj obris.

Kot noč in dan, kot črno na belo,

se najina igra nenehno vrti,

kot da bi tisoč platnic zagorelo,

v moji je duši hudo se vnelo,

a tvoja po svežem življenju drhti.

zalagolubic