Buda

Ko si z bolečim srcem
gomazel po bengalski nižini,
je hotel tvoj kraljevski oče
z dišečimi in žlahtnimi pomadami
prelisičiti staranje,
bolezen in smrt.

Ko si sedel pod drevesom,
si skoraj strgal struno
na svojem zmečkanem brenkalu!
In šele vodni bivoli
so ti v sestradano možganovino
skrajno obzirno začrtali
srednjo pot.

Ko si se po dolgem času umil,
si se najprej pošteno najedel,
nato pa v svoje veselje ugotovil,
da sta začetek in konec vesolja
čisto preprosto
eno in isto.

Oči si zlahka obrnil navznoter
in spoznal, da ima praznina obliko.
Videl si, da so stvari brez lastnosti:
da ni ptičev, ki bi prepevali tam,
kjer nikoli ni bilo ušes.

O, vrvohodec,
z obraza moje pokrajine
si postrgal vso lepoto
in jo obarval z minljivostjo!

Če pa se sedaj morda čudiš,
zakaj ti ne verjamejo vsi,
ki uspešno trgujejo s čutili,
se brez prizanesljivosti vprašaj,
česa se bodo spominjale
moje še tople, a umirajoče oči,
tik preden bom postal ti
in se ti z veseljem pridružil
v brezmejni objektivnosti.










Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 07. 12. 2009 ob 09:28
  • Prebrano 1405 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 987
  • Število ocen: 23

Zastavica