Vrata so zaprta,
nikogar sem ne bo,
okna so zastrta,
vse je že temno.

Zadaj polkno škripa,
kadar burja vleče,
čez razbite šipe
sneg v hišo meče.

Streha se poveša,
mah jo že prerašča.
Koga čaka preša,
koga prazna kašča?

Slike so na steni,
blede, posivele.
Kdo se zanje meni?
Vse so onemele...

Tudi na dvorišču
vse je brez življenja?
> Na pokopališču,
čakajo vstajenja!

Katarina Ambrož