Lepo

Lp, M

Krasna, (*_*) 

čestitke! 

Lp, Marija 

Zelo všeč.

Jo bi pa okrajšal in močneje poosebil. 

Komentar bom zapisal le k prvemu verzu, ki je sicer zelo dober, 

Pod kožo se je naselil tuj glas,

vendar potem v nadaljevanju postane neprepričljivo, zakaj bi potem iskal izhod:

kot da išče izhod, ki ga ni.

Prvi Npr.:

Rob slovesa

Pod kožo se je zarobil tuj glas,

brez besed in na skrivaj

pritiska ob robove živcev,

išče izhod.

Mišice se spletajo v vozle,

premočene od nevidnega.

Vsak gib razpre novo gubo

brazdastega opozorila.

V sklepih škripa ostra zima,

led se nikoli ne odtaja,

korak ni več lahek,

postaja pogajanje s tlemi.

Dlan zdrsne čez kožo,

preverja, če sem še cela.

Telo odgovarja s previdnostjo,

brez nekdanje spontanosti.

Globoko v notranjosti

se stikata dih in utrip,

strune se zategujejo,

vsak premik zveni

kot razglašena žalostinka

v slovo doživetemu.

Milan Ž. - Jošt Š.

G. urednik, 

iskreno sem hvaležna za komentar in čas namenjen okrajšanju in izčiščenju te pesmi.

Poanta ostaja popolna, kljub toliko manj besed.  Sama tega nisem znala na tako zgoščen način ubesediti. Upam, da se sčasoma naučim pisati bolje. Sem navdušena nad tem, kaj je nastalo in res najlepša hvala!

Moje mnenje je, da si lahko poezija "privošči" več, kot proza, predvsem z različnimi pesniškimi sredstvi, ki jih poznamo, malokdaj pa izpostavimo tudi pomen krajšanja in s tem čistih verzov. Ne trdim, da je to vedno potrebno, ampak s tem dosežem pravzaprav celo nekakšen paradoks: prečiščeni verzi so jasnejši, hkrati pa ostane nekaj prostora tudi bralcu in mu razgiba misli. Pogosto uporaba priredja, podredja, ... itd, bralca preveč usmerja, zapira prostor in misli preobremeni s stopničastim nizanjem razvlečenih povezav verzov. V vsakem primeru pa se vsaka pesem bralcev različno dotakne. Zato lahko "tvegamo" malo več in pustimo bralcem tudi različno dojemanje, saj javno objavljena pesem postane tudi bralčeva. 

Čestitke za pesem glasu iz podkožja avtorja, ki seže v podkožje bralca. 

Milan Ž. - Jošt Š.