v kotu sobe gnije tišina,
kot star kruh, ki ga nihče več ne jebe pet postov.
zrak je težak, zanič, postan -
kot misel, ki noče crknit.

gledam strop.
strop gleda nazaj.
šest parov oči,
kot da sem jaz razstava, jebemti,
ne oni.

smeh se zatakne v grlu,
nek polomljen “heh” -
kot da bi se sam sebi posmehoval,
ker še vedno diham v tem cirkusu.

osem nog praska po robovih realnosti,
kosmat trup kot neka sveta gnusoba,
nekaj med bogom in smetjo -
in prisežem, da me razume bolj kot ljudje.

človeštvo ---
je ta zjeban učbenik brez kazala,
kjer vsaka stran laže,
in vsaka resnica smrdi po strahu.

včasih mislim,
da nisem sam -
ampak razdeljen na preveč vmesnih delov,
ki se med sabo ne prenesejo.

in v temi ---
v tej lepljivi, požrešni temi -
nekaj raste.

ne ime.
ne obraz.
neka prekleta prisotnost,
ki mi diha za vratom,
kot da me uči ---

kako izginit brez sledi.

Hors