Prezgodaj.

Pomlad je vrata odprla.
Sonce je seglo v zemljo.
Prebudilo je kri.

Češnje –
bele v plamenu svetlobe –
so vztrepetale.

Razprle oči.

Nad gorami
pa sneg –
vzrle.

Tišina.

In mraz
je stopil iz nje.

Brez glasu.
Brez sledi.

Dotik –
in vse se zlomi.

Lističi
kot pepel
po praznem vrtu.

Dan se umakne.
Sonce utihne.

Vrt stoji.

Kot rana
brez besed.

A spodaj –
žari.

Nevidno.

Čaka.

Tomaž Jevšenak