V rožnati globini, kjer
sva posuta z vlažnim
mahovjem in praprotmi
kličeva elemente sveta.

Z njimi dihava poljube
za zemljo, objeme
za vodo, dotike za zrak
in ples za ogenj.

V kožo si vtiskujeva
roso blazinic nektarja.

Potem se spremeniva
v paro in kapljice.

Okoli naju ni več
robov in kvadratov,
le še kroženje in
padanje v globino
cvetočega polja.

Za trenutek
postaneva
telo sveta.

Kožo nama prekrije
tisočero kapljic,
ki lomijo mavrico.

Okoli naju pleše
svetloba pesmi neba
in medena tišina
žadaste rose.

En Ris