ULIČNI GLASBENIK
Njegove roke drhtijo nad strunami,
glasba je kot vdih, ki ga nikoli ne izdihne popolnoma.
Vsaka nota je bolečina, ki jo nosi
v žepih starih hlač in oguljenih čevljih.
Mimoidoči hodijo mimo,
oblečeni v hitenje in nepazljivost,
ne vidijo gub na njegovem obrazu,
ne slišijo tihega krika srca v melodiji.
Zvonovi mesta ga zasipajo,
mrak v oči sije kot odsev izgubljenih dni.
Vsak evro v klobuku je le kamenček v reki njegovega življenja,
ki teče mimo, nikoli dovolj globoko, nikoli dovolj toplo.
On igra, ker drugega ne zna,
ker besede so pozabljene,
in v uličnem odmevu najde nekaj, kar spominja na dom,
a dom je tam, kjer ni nikogar, ki bi ga poslušal.
a dom je tam, kjer ni nikogar, ki bi ga poslušal.
dotakne *-*
Utrip srca je najlepša melodija. Lepo, sočutno. Lep pozdrav, Marko
... a dom je tam, kjer ni nikogar, ki bi ga poslušal.
Lepa.
zanimivo. oni dan sem se peljal mimo enega in ni bilo časa, da bi se ustavil in ga poslušal. zveni osladno, ampak je res.
lp
>>>a dom je tam, kjer ni nikogar, ki bi ga poslušal<<<
Pravijo, da nihče ni prerok doma.
Lep konec tedna, Marko.
Komentiranje je zaprto!