Določena otroštva

so čuden labirint,

v katerem so 

intervenirale neznane

sile, ki so zmotile

tračnice običajnega.

V njih najdeš

minotavra in žrtvovane

ljudi, ter sence, ki

čakajo ( čez leta se

zaveš, da imajo

daimoni in angeli
ob sebi  ves
ljubi čas kozmosa

in z njim frnikulajo
v počasni kaos

prihodnosti).

Zato še dobro,

da ne vemo kaj 

sledi - temu lahko

rečeš božja previdnost.

 Tako se kot otrok

ne zavedaš matematike,

ki jo bo s seboj prinesla

življenjska odprtost

kot recimo to, da

je mati pila kavice 

z beguncem

pred rdečimi khmeri ali
je bila  frendica z doktorjem,

nespoznanim samba mojstrom,

ta je  vrtel boke z vsakim korakom...
- kmalu je sledila lekcija okolja, da
je to drugo ime za žalitev

saj mali človek ne zna drugače

prebaviti takih reči.

Zakaj je bila vsa ta 

drugačnost potrebna zame

kot izkušnja ne vem -

a segla je vse do wc-ja,

ki je bil kot v kakem 

art klubu polepljen
s kolažem iz revij,

da si med potrebo  gledal

pisan nenavaden svet  

zdi se, da je

to vplivalo, da kapital 

razumem kot nekaj

tesno povezano z

izločki vseh vrst...

Kmalu potem,

toliko o osamosvojitvi,

so Dylan in Cohen
ter  ostali na svobodi

vse bolj izginjali iz

družinskega vokabularja.

Postali so
odblesk ločitve,
presek vezi v
prostem zamahu med

živostjo in konformnostjo.

Za vsem tem sem

ostal tudi jaz in

ostalo je iskanje luči

v vsem tem...

Majka in očim
sta svobodo,
misel in duha
zamenjala za
Okope, nekega Janeza

in vse proti čemur sta se 

prej upirala...

Jaz sem odjadral 

v svojo norost odraščanja,

iskanja, duhovnosti in zmede.

Iz te prima

materije sem

naredil stupo

kot Jung in
za to sem plačal
brodarju Charonu
z lastno krvjo.

Hvaležen sem za to

neponovljivo izkušnjo.

En Ris