Ne morem si pomagati,
ko barvam, grem vedno preko črte.
Včasih grem med ljudi in se zgrozim —
vsi, ki jih vidim, so srečni,
a mene tam zraven ni.

Morda je čas, da spremenim pristop,
ko bi le lahko se spustil po tej cesti,
v svet, kjer mavrica krasi nebo.
Dovolil bi si, da strah zapusti moje telo.
Potoval bi na slepo —
le kakšen bi to občutek bil?

Morda bi stopil korak dlje kot včeraj,
čeprav bi noge še vedno dvomile,
čeprav bi se tla pod menoj zdela tuja.
Ne bi več štel pogledov mimoidočih,
ne bi več meril sebe po njihovih nasmehih,
ki jih nosijo kot svetle maske.

Morda sreča ni v tem, da jo vidiš pri drugih,
ampak v tistem drobnem trenutku,
ko si dovoliš dihati brez primerjav.
In če bi spet barval čez črto —
tokrat ne bi popravljal napake,
ampak bi pustil barvam, da stečejo,
kamor si same želijo.

Mogoče prav tam, kjer se vse razlije,
nastane nekaj, kar je končno moje.
A jaz si ne upam narediti tega koraka —
raje letim na slepo kot netopir,
vpijam vso bolečino,
in slišim glas barvic,
ki vpijejo moje ime.

Tomaž Jevšenak