Na praznične dni

se večkrat preslepim,

da sem ujel navdih,

ko se izmuzne skozi

špranjo realnosti.

Tokrat je obratno.

Ujel sem ga,

pa se slepim,

da je ušel.

Med zaslišanjem

ne uporabim sile.

Vseeno mi izda

družino besed.

Sumničavo zrem

v klišeje,

ki jih je skrival

na podstrešju

neposebnosti.

Gestapo svoje

poezije sem.

List bo ostal

krvavo prazen.

Za vsak slučaj.

Tudi midva sva bila,

davnega novembra,

skupaj krvava

na nepopisanem listu.

Ja, praznik je.

Hvaležno ga

praznujeva od

tistega hladnega novembra.

Dokler se na koledarju,

za enega od naju,

ne postara

v opomin

na izgubljeno.

Cvetličarna,

vohunka pod krinko

nezmotljive klasike,

zapeljuje z orhidejami.

V več barvah,

kot koža po

mučnem rojevanju.

Vsaka nosi sporočilo.

Govorim tvojega,

k sreči pa ne

razumeš jezika

mojih ujetnikov.

Se pa zdrzneš

ob brazgotinastem obrazu

besede samomor,

ki sem jo večkrat

hladno obsodil na papir.

Zdaj stisne mene.

Navdih me lomi,

čeprav sem

mu iztrgal

vse ude,

ker imam v genih

prezir do izdajalcev.

Namenoma se

pustim zavesti

cvetočim prevarantkam.

Tudi letos

bom podaril

samo orhidejo.

Odišavila bo strah,

da nimam verzov

v barvi,

ki bi na zdaj

pokracanem listu

znali sporočiti,

kako rad te imam.

No, pa mi je

pobegnil en kliše.

K tebi,

mama.

Črni Kos