Na vrhu hriba jablana stoji,
sto let že cveti in vabi čebele,
v vetru se listje ziblje, šumi,
v krošnji svetloba se nežno razlije.

Pod njo se zbirajo otroci veseli,
v senci najdejo hlad in zavetje,
veje jim nudijo oporo v igri,
da zrejo v daljavo, v širno poletje.

Ko sonce zaide čez polje zlato,
se dan v tišino počasi umakne,
jablana varuje, kar je bilo,
in noč nad hribom zvezde prižge.

V vejah veter pripovedi tke,
o času minulem in tistem, ki pride,
o smehu, ki v srcu za vedno živi,
in nikdar povsem iz sveta ne izgine.

Ko jutro razgrne svetlobo čez plan,
in rosa na travi se v soncu iskri,
jablana znova razpre svoj dar,
življenje v cvet in v prihodnost vabi.

Tomaž Jevšenak