Čakam že od nekdaj, da se bo luna sklonila

in pobožala moje melanholično večerno lice.

Čakam, da bo sonce nasmejalo pozabljeno

veselje tam nekje v kotu neke temne sobe.

Že od nekdaj čakam veter, da privihra okrog vogala

in zavije v moje čakajoče ulice.

Sedim in sedim na moji skali in čakam da se strese,

da odletijo njene potne srage in vse jate zapoznelih ptic.

Končno stopim do samotne lune, odgrnem njeno temno

stran in čakam le še, da se dan začne.

Takrat odprem vsa okna, da sonce posveti v pozabljene kotičke,

in veter dviguje in odnaša prah s preobloženih polic.

Zdaj se v meni nekaj strese in spet zagode tik – tak, tik – tak.     

elenamaja