Resnično zapleteno je copatovo življenje:
ko se zjutraj zbudi, ga noga pohodi,
potem pa z njim v kopalnico odhiti.

Tam na mrzlih ploščicah zmrzuje in čaka,
da se čim prej v toplo kuhinjo odpravi,
kjer ga skoraj vedno kakšna drobtina pozdravi.

Morda ga kdaj, ko se komu mudi,
še požirek kakava prebudi,
in potem noge v predsobo odhitijo.

Tam se od njegove toplote poslovijo
ter s čevljem ali škornjem
v zunanji svet odhitijo.

Ko se hiša v jutranjo tišino zavije,
se domači pes dolgočasno
z ostrimi zobmi k njemu privije.

Če ima srečo kak dan, ga le okoli meče,
drugič pa te sreče nima
in ga z zobmi trga ter mrcvari.

Povem vam: težko je življenje,
ki ga taka hiša staremu copatu napravi.
A pravijo, da dobra šivanka
vsako raztrgano luknjo z nitjo popravi.

Tomaž Jevšenak