1. teden: živim od substanc, ki spodbujajo ženskarjenje,
poslušam eno in isto pesem.
včeraj sem dopolnil 19 let in spal z dekletom, ki me ni zanimalo.
plavolaska, ki mi je bila všeč, je to izvedela –
in nekaj mesecev kasneje tudi ona spala z mano.
spoznavam krutost žensk.
zaprem se v sobo in ne govorim z nikomer.

2. teden: trava, alkohol, glasba, kokain, slepe ulice.
odločim se, da bom kitarist. nikoli nisem držal kitare.
nisem vedel, da ima kitara šest strun. ne znam je
uglasiti. ne vem, česa je sposobna.
imenujem se glasbenik, a ne razumem glasbe.
čez dvajset let bom plesal.

3. teden: drogiramo se v tvoji sobi.
gor daš nekega čudnega izvajalca. zveni kul, rečem, a
tega ne mislim. potegneš še eno linijo in se imenuješ mojstrovina.

4. teden: precej prazen hodnik, slabo osvetljen, ti sediš tam samo v
spodnjem perilu. mislila sem, da si osamljen, praviš. zdelo se mi je kruto, da bi
to izkoristila. rečem, da sem utrujen, in postaneš potrta. medtem ko zapiram
vrata svoje sobe, si mislim: mogoče depresivna dekleta
najbolje fafajo?

5. teden: običajno bi kupil srečko samo zato, da bi te impresioniral. ampak ti si imela denar in
denar te ne impresionira. rekel sem ti, da mi plavolaske
v resnici niso všeč. naslednji teden se ne oglasiš na moje klice in vem, da lahko
spet igram loterijo.

6. teden: grem na fakulteto. sedim pri predavanju, a ne poslušam. grem mimo skupine
deklet. glej ga, luzerja, slišim za sabo. grem kupit škatlico Luckiejev
in se pretvarjam, da so moja pljuča iz jekla. glej ga, luzerja, je
stavek, ki ga slišim še en teden.
po tem tednu pustim študij in mami rečem, naj ne pričakuje vnukov.

7. teden: pridem domov, pretepen in mrtev.
bom pisatelj, rečem staršem. lepši način, da rečem, da sem sfaliral na
faksu. mama joka, oče kriči, sestra kuje načrte, kako pobegniti iz
hiše. bo lažje, če to zapišem, vprašam starša.
mama in oče začneta pripravljati kosilo in vsi pozabimo, da obstajamo.

8. teden: mine nekaj dni in ne pijem. moja soba izgleda kot mikroskopska oblika življenja,
s katero nimam nič skupnega. sedem pisat, a
razmišljam le o številkah. temu tipu dolgujem toliko, od tega sem si
izposodil toliko – postajam matematik. moja poezija zveni
kot telefonski imenik. iščem najhitrejšo rešitev in kličem.

9. teden: spoznam rjavolasko, ki malo spominja na mlado verzijo Meryl Streep. ona
igra igre, jaz igram radio.

10. teden: svet je v konfliktu. potrebujejo ali orožje ali pa ljubezen.

11. teden: naravnost stvari mi uhaja. živeli naj bi 80 let, a kaj
naj počnemo 80 let? spimo 80 let? pijemo 80 let? hodimo
na delo 80 let? 80 česarkoli je preveč. odločim se, da želim biti mrtev
pri 40ih.

12. teden: sem človek, ki uveljavlja brutalnost. vsaka trepalnica ima ime in sonce.
vprašam mamo za dovoljenje. uspavanka brez spanja za brezspalne.
naostrim svinčnik za naslednji dan.

13. teden: pod balkonom je mačka. liže si rit in se smehlja
vesolju. vzamem nekaj mesa s piščanca in ga dam
živali. vesolje se ne ustavi in tudi mačka ne. steče čez
cesto, po cesti prihaja avto, in mačka umre. nastane
tišina.
iz nekega razloga pomislim na svoje pisanje.

14. teden: ABC nastajanja zvezde v supernovo. to je točno kot tista mačka,
a nihče ne žaluje za zvezdo.

15. teden: oče kleči pred menoj. pijan je in joče, da mu je žal. ne vem,
za kaj bi mu moralo biti žal, zato ne vprašam. naslednji dan se obnaša, kot da
se ni nič zgodilo, zato mu povem, da moje opravičilo še vedno velja. spet zajoka in
vem, da sem naredil napako.

16. teden: že nekaj časa se ne počutim osamljenega. opazujem modro nebo in kako se
brezhibno preliva iz oblakov v obzorje in iz dežja spet v modrino. spoznam,
da sem precej nepomemben in danes sem potreboval ta občutek. sicer preproste
stvari začnejo delovati kompleksno in zapleteno. oblečem si črne kavbojke
in se nasmehnem nasmehu neznane vrste.

17. teden: danes pokadim svojo prvo cigareto, prvo od mnogih. potegnem dim, stečem na stranišče in
vse izbruham. več stvari bi moralo delovati tako –
pokličem bivšo in ji povem, da ni bila moja krivda.

18. teden: imaš zdravstveno zavarovanje? si danes pojedel 3 obroke? si
telovadil vsaj 20 minut? je tvoja kava tolerantna ali dvoumna? upam, da si
v zadnjih štirih tednih zloščil avto? si si umil zobe? si si umil rit?
si si obril pazduhe? pošlji več prošenj za delo. najdi službo, ki ni služba.
če nimaš strasti, vsaj služi denar z njenim lovljenjem. ne, zbiranje znamk
ni hobi. kdaj si nazadnje poslal ljubezensko pismo?
iz nekega razloga pomislim na svojo babico. njen riž je bil vedno tako dober.

19. teden: pozabljam preteklost, mislim na vesoljske ladje, ki šele prihajajo. če pohitijo,
bom imel dovolj časa, da se naučim njihovega znakovnega jezika. en prst pomeni – da. dva prsta –
morda. pri tako napredni civilizaciji – ne – ne bi smel obstajati.
pomislim na vse tiste čase, ko sem izgubil denarnico.

20. teden: nikoli nisem videl čudeža, a če bi ga – bi obstajali dokazi. kot tisti prvi poljub, ki
je pustil slino globoko v mojih ustih.
če bi opravili teste, bi še vedno našli sledi tega poljuba, dvajset let kasneje.
zakaj ni dokazov za bogove?

21. teden: ne prenesem te gole. izgledaš kot čarobna goba, ki se je pozabila stuširati.

22. teden: še ena plavolaska. tokrat mlajša, s 5-letno hčerko.
ne kadi, ne pije, ne igra na srečo, popolna je. nekaj dni
kasneje najde drugega tipa in tip vozi Volkswagna.

23. teden: hladno, temno morje. parkiram kolo ob oceanu in gledam valove, ki butajo
ob obalo. vsi se smejijo in so srečni in sploh niso razočarani
nad banalnostjo vsega tega.
dotaknem se vode. mokra je. kot iz pipe. zakaj nas to vznemirja?

24. teden: že je mrtvo. to sem prebral v članku o šimpanzih, ki poskušajo
pokazati številko 3. poznajo nagrado, ne poznajo koncepta.
dobijo breskev vsakič, ko se pravilno odločijo.
grem v živalski vrt in jih poskušam naučiti tega trika. a živali tam so
neumne in udomačene in oropane vse živalskosti.
že je mrtvo. pokličem mamo in ji rečem, da mi je žal, da je nikoli ne obiščem.

25. teden: 4 sekunde trajajo 5 minut. moje oči so prilepljene na televizijo, dokler
mi iz ust ne kapljajo fotoni, ki vrtajo v možgane. zakaj moramo preživeti ure in ure
pred zaslonom, potem pa trditi, da ni časa za spremembo, ki bi
popravila svet? 4 sekunde trajajo 5 minut. neka ekipa zmaga tekmo in
označimo koledar za naslednjo.

26. teden: nocoj sem le obraz brez potez. brez ličnic, brez ustnic, brez ušesnih mečic, brez sposobnosti
ločevanja med trikotnikom in osemkotnikom. parkiram vzvratno in
zadenem zadnji odbijač. težko rečem, ali me je to kakorkoli poškodovalo. je škoda
resnična le, ko je vidna? pogledam na uro in že zamujam.

27. teden: kam? pokliče me stari sošolec in pravi, da lahko narekuje 34 poslovnih
pisem svoji tajnici, ne da bi sploh razmišljal. to me spomni, da moram
kupiti nekaj baget in sira. moram iti, mu rečem.
kam, vpraša. jutri ga pokličem, da potrdim.

28. teden: tri majhne ptice pred mojim oknom. eno poimenujem Bob. Bob poje
najglasneje, drugi dve držita ritem. ne morem reči, ali
imajo kakšno predstavo o glasbeni teoriji.
poslušam njihovo naslednjo pesem. prejšnje so mi bile bolj všeč.

29. teden: sestra mi da list papirja, natisnjen na modrem ozadju z mehkimi belimi
črkami. OSTANI MIRN, POSTAL BOŠ STRIC, piše. čestitam ji.
grem dol in čestitam tudi njenemu možu.
odpremo steklenico vina in trčimo s kozarci. danes nisem potreboval razloga
za pitje, a sem vesel, da ga imam.

30. teden: oblečem rumeno majico. boj se me, saj sem Sonce. hodi ob meni kot senca, saj sem
sončni izbruh. pripri oči, saj te bo moja resnica oslepila.
stavim, da nikjer drugje v vesolju ni poezije.

31. teden: preveč kofeina. roke se mi tresejo, kolena ne zdržijo teže. poskušam
zapisati opozorilo sebi, da potrebujem več elektrolitov in manj umazanije v krvi.
zadovoljen sem z rezultatom. naslednji dan vstanem ob 5ih zjutraj in skuham kavo.

32. teden: danes ročno orjem vrt. sadili bomo krompir in vrste
čebule in solate. v glavi mi odmevajo besede »ARBEIT MACHT FREI«.
se ne strinjam in ne nasprotujem. ustavim se, da popravim oporni pas za
zjeban hrbet. mimogrede si prižgem cigareto. mama me jezno gleda.
vse je domače, bo rekla. tudi moj bes je v tej kategoriji.

33. teden: čas hranjenja. dobili smo prvo leglo psov. 5 mladičev, trije so beli z
črnimi madeži. rjava mi je najljubša, ker me ignorira. to spoštujem.
jedo kot prašiči, a dišijo kot tulipan na prvi poletni dan.
prava svinjarija po garaži in veliko čiščenja. drek povsod.
garaža, njihova škatla, moje roke. čudno –
me ne moti.
sprašujem se, kdo bo počistil moj drek, ko umrem.

34. teden: za poslušanje glasbe ne potrebuješ talenta. potrebuješ pa velik talent, da ločiš
dobro od slabe glasbe.

35. teden: kaplja v oceanu. več – v mojem primeru. ustvaril sem dovolj kapljic, da bi napolnil potapljaški rezervoar, kjer
astronavti vadijo breztežnost.
globine mene ne bo nikoli nihče razumel. če jo bo, bom vedel, da laže.

36. teden: nekdo mora poklicati mojega šefa, mu povedati, da danes ne pridem. sam bi,
a mi zmanjkuje izgovorov. zmanjkuje mi bolezni za igranje in
časa zanje. kako ubiti volka, če ima neskončno glav?

37. teden: odločim se za sprehod po mestu. noge udarjajo ob
tlak in vse skupaj je agresivno. zaletavam se v ramena tujcev in
jim kradem energijo ter jo spreminjam v čarobno nič.
spoznam, da še nikoli nisem videl goloba mladička. kaj vse še ne obstaja?

38. teden: stoletja so sežigali čarovnice. temu so rekli vera, religija in zdrava pamet.
ti isti ljudje so še vedno med nami. imenujejo se rešitelji in guruji, nekateri
celo mesije.
obdani so s knjigami – a to so napačne knjige. moje najpomembnejše
vprašanje je vedno isto: v kaj verjameš in zakaj oziroma kako veš?
spet odgovori iz napačnih knjig. morda bi moral pisati kuhinjske recepte.

39. teden: oh, blagoslovljen dež. sedim za računalnikom in prazna stran je bolj prazna kot običajno.
dežne kaplje tiktakajo po balkonu in se mi posmehujejo,
da nimam več nič za povedati. poskušam se spomniti, kaj me žene naprej, a nimam
jasnega odgovora. dokončam naslednji stavek in uganka postane lažja.

40. teden: DA! daleč sem od doma. imel sem jih veliko, a le eden je v TOP 5.
ne vem, koliko domov ima povprečen človek, a
lahko vzame enega mojega za spomin.

41. teden: nič novega na obzorju. ljudje v mojem življenju so postali brezoblični prikazi.
plavolaske, rdečelaske, rjavolaske, modrooke – nihče več ne prihaja.
tako se počuti starost. v zadnjem letu sem se postaral bolj kot v prejšnjih dveh desetletjih skupaj.
pomislim na svoje prve besede, a jih ne poznam več.
kot dojenček sem govoril bolj jasno.

42. teden: se bojiš pekla, me vpraša nek norec.
ne verjamem v take stvari, mu rečem.
a boš sojen, vztraja.
kdo bo sodil?
eden in edini pravi Bog, pravi.
kaj pa če jih je več?
ničesar nimam za izgubiti, zaključi.
nič ne rečem, a mislim na vse druge bogove, ki so prav tako pravilni za nekoga, nekje.
rekel bi, da imate vsi veliko za izgubiti.

43. teden: berem neko knjigo, a besede mi uhajajo. ne razumem niti ene jebene stvari.
vedno pridem do iste točke: nihče ne ve, o čem govori. ne
vaši duhovniki, vaše mame, vaši predsedniki, vaši glasbeniki, umetniki, pisatelji,
vremenarji, proizvajalci avtomobilov, zvezde nadaljevank – in še posebej – vaša
bivša.
vsi smo rože prekletih.

44. teden: moja najljubša številka se je skozi leta spreminjala. bila je 13. potem
5, 21 in 16. zdaj niha med 1, 11, 18, 9 in 12.
ne znam razložiti. nekaj se zgodi in temu pripišeš pomen.
ni nobenega pravega smisla, v to sem prepričan.
tudi v tem pisanju ni. sicer bi že končal.

45. teden: govoriš tako čudno, mi reče, a še bolj čudno je, da
ti je vseeno.
vzamem to kot kompliment in ji rečem, da si zasluži masažo ušesne mečice.

46. teden: sam sedim v kavarni in gledam ljudi v njihovih rutinah.
zanje sem neviden – za vse razen njihovih psov.
ti me včasih opazijo. pogledamo se v oči in pomežiknem vsakemu.
še ne znajo pomežikniti nazaj, a verjamem, da bo to kmalu urejeno.
spijem kozarec rdečega vina in se spomnim zdravnika, ki mi je rekel, naj
zmanjšam pitje.
kakšen bedak. on mi je priporočil ta kafič.

47. teden: volilni dan. vedno je nek volilni dan. voda, legalni samomori, cene plina,
proti splavu, ubijanje kokoši itd. itd.
vse težje mi je, da bi mi bilo mar za karkoli.
ja, vse smo zajebali. morda smo to morali storiti.

48. teden: zlato pravilo – nikoli se ne vračaj na kraj zločina. zakaj sem prišel nazaj domov?

49. teden: pokličem številko in pustim, da zazvoni enkrat.
nato odložim.
tako.
opravil sem svoj del te grozne družbene funkcije.

50. teden: poskušajo me doseči. kje si bil? kaj si počel? kaj novega?
ne. še vedno sem ista oseba kot pred 30 leti. isti grd obraz, iste neuporabne misli.
ni pravil v tej igri. lahko se spremeniš. ali pa ostaneš isti. vsi boste
okostnjaki. tvoja mama, brat, otroci bodo okostnjaki.
prosim, prihranite mi svoje ideale in prepričanja. tako brez pomena so kot
to vesolje.

51. teden: tista plavolaska se ni oglasila že 10 let. to misel
prežvečim v dimu cigarete.
mislil sem, da me je ljubila, eno poletje. ženske to zmorejo. lahko določijo rok trajanja
ljubezni. mi, moški, smo bolj popustljivi. navadimo se in sprejmemo
situacije.
pošljem ji sporočilo, da še vedno včasih mislim nanjo.
to je laž.
vsi si nastavljamo pasti.

52. teden: drsim proti prepadu. razmišljam, kaj naj piše na mojem
nagrobniku.
odločim se: ŽIV POKOPAN.
življenje je slaba šala. ponavljamo jo vsak dan.

53. teden: muha mi stalno pristaja na čelu. jo odganjam, ona pa se vrača.
prelen sem, da bi jo ubil, a si lažem, da sem preveč dober za to.
odprem balkon in jo poskušam usmeriti ven. pomislim na človeštvo –
nismo dosti drugačni.
čez čas vidim še eno muho v sobi. zdaj sem ga polomil, pomislim,
ti dve barabi se bosta razmnožili in ustvarili vojsko proti meni.
iskreno – ni slab način za umreti. obstajajo hujše stvari.
končno; srečen konec.

Hors