Dež me je zbudil.
Glasno tolče po listih
v ritmu tišine.
Zrak je topla, lahna odeja.
Ležim v gosti temi,
v prijetnem, nedoločljivem občutku ...

ko začnejo zbadati iglice
v mehko sluznico maternice.
Bi se še enkrat odločila enako?
Si se poslovila
ali si se delala,
da ni bilo del tebe?
On ali ona?
Ti je bilo kdaj žal?
Te je bilo sram olajšanja?

Prvič čutim potrebo,
da te vzamem v roke -
tebe,
ki se te nikoli nisem dotaknila.
Neznosno lahek si -
sklenem dlani,
da te ne odpihnem z dihom.

Ne odprem ust,
a pojem s celim telesom;
uspavanko,
ki sem ti jo odrekla.
Zibam te
in zibam sebe.

Si morava še kaj odpustiti?

nada pecavar