Ko pridem domov, me objame vonj po kumarah.

Obstanem.

Nebo se ozre v note uspavank 

in mi ne dovoli zaspati.

Prezgodaj je še, mi šepeče Zvezdica Zaspanka.

In čaj je že skoraj pripravljen, da se v skodelici zavrtinči in me prepusti sanjam.

Ne morem več tja, ker je glas hripav.

Najboljši kruh je vedno tisti, ki prihaja iz srca.

Lačna sem.

Le rezina.

Bo dovolj. 

Ne vem, kaj me obdaja in ko se ozrem med drevesa, se led z notami lahkotno odtaja.

Še vedno je okovje v žilah, ki se med oblaki umirja in pomlad zapoznela udriha.

Megla, sončen pozdrav, večerni verz.

Morda.

sheeba