Na robu lista, kakor veter v travi,
ležijo zgodbe, tihe in rahle;
kakor plesalci, ki so ostali sami,
ko godba utone
in luči medlo zatrepetajo
v prazni dvorani.

Tedaj ti srce spregovori s šepetom:
da besede, skrbno v dlani zbrane,
niso nič drugega kot sledi sanj,
ki jih nisi izrekel svetu–
zadnje seme zaupanja,
ki ga še nosiš v sebi.

In vendar–ko se leta razgrnejo
v tisoče zim in poletij–
ne bo več očesa, ki bi te iskalo,
ne roke, ki bi sledila tvojim vrsticam,
če jih ne vtisneš v kamen,
hladen in potrpežljiv kakor zemlja.

A tudi kamen se nekoč v prah obrne,
čeprav počasi,
kakor hrib, ki se vdaja vetru.

Če pa zidaš v plasteh–
kamen na kamen,
čas nad čas–
bo nekaj ostalo skrito spodaj,
kakor korenina, ki vztraja
pod zmrznjeno prstjo.

Najtežje pa je–
in to veš kakor tiha voda–
najti govorico za tistega,
ki pride dolgo za tabo,
skozi tuje čase in pozabljene dni:
kako mu povedati,
kako naj bere znamenja,
ki si mu jih zapustil
kakor sled v travi.

Tomaž Jevšenak