Poljubi jo popeljejo v svet, skrit med utripom in dihom.

Telesi se približata, kot da se že dolgo poznata.

Dotiki se prepletejo, zdrsneta tja, kjer misli odložijo meje.

V globino, ki ju nosi onkraj časa.

Vsak glas utihne, ostane le dih, ki se zliva v enega.

Toplina ju objame, nežna in močna, kot sonce, ki se ne vidi, a se čuti na koži.

Pod odprtim nebom, med bilkami, ki šepetajo, njuna bližina postane skrivnost-

a jo razumeta le sama.

Sonce izgublja svojo moč, zlato se razliva po obzorju.

Sence se raztopijo v mehko neznano.

Ostane tišina in nekaj med njima, kar ne potrebuje imena.

Njen pogled se potopi v njegovega, kot večer, ki zdrsne v naročje noči.

Kot nežen oklep v njegov objem tone.

Svet obstane na robu diha. Trava ne šepeta več. Veter obstane med listi.

Nič več ne obstaja.

Samo dve telesi, ki se ustavita drug v drugem.

Nina Babič