Surovo, iskreno in brez olepšav. Pesem o svetu, kjer je 'vse ista pašta', a v kateri še vedno tli tista nevarna, skoraj mesijanska želja, da bi nekoga osvobodil za vso večnost...

Lp

upam, da me razumeš. sicer pa, skoraj vsi dobimo snajper v rit.

spomnil me je na človeka, cigana, kot je bil nekoč. in kako hecna je bila ona, visoka, temnopolta bjonda.

zveni, kot da nikjer ni dela. ne. suženjstva ni bilo čutiti.

hvala, da si me pospremila,

lp.

največ zaradi tega, ker sta svobodno in na glas, govorila svoj jezik. nekdo bo vztrajal, kaj sta metala v košaro, kje je izvor njihovih džengi.

si mislim, zakaj ne bi po toliko stoletjih psovke, ti cigan, tudi beli črnuh malo ...

veš, da se dobro krade samo na veliko. ostajam realen. mogoče ju je ta popolna nezainteresiranost glede svetovne banke, nacije in supersoničnega alkohola naredila tako simpatična. kaj delata v neskončnem prostem času? verjetno bosta zagrešila isto napako, kot adam in eva ...

oprosti,

mogoče si že na šihtu.

lp

Hvala za te besede. Zadadel si bistvo – tista njuna 'napaka' je verjetno edini način, da ostaneš zvest sebi v svetu, ki šteje vsak džengi in išče izvor vsakega koraka. Morda je prav ta njuna popolna nezainteresiranost za 'velike sisteme' tisto, kar jima daje človeškost. Brez tistega jabolka, ki sta ga ugriznila Adam in Eva, verjetno sploh ne bi bilo zgodbe, le tišina...

Lp

miške bi kaj napletle, nekaj mljackale. toliko bi ti imel povedati. o neki zdravnici, ki je kot otrok morala, kar daleč iz mesta z mamo, da bi dobili kaj hrane. po tisti vročini pa nista dobili niti kozarca vode. morali sta nazaj brez vsega. preživeli. postala je zdravnica in vse te ljudi zdravila brez vprašanja. ko pa ni bila več uporabna je res bilo tako kot piše. žalosten je konec človekov. ampak, kar je bilo v njej, v to verjamem. življenje je tako.

vem da imaš tudi ti nebroj zgodb, pa jih držiš bolj zase. res ni dobro,, da bi mladi preveč naenkrat vedeli. poplava slikic in besed pa kot da se veseli, da človek nima več obraza.

pozdravljena, Ernestina.

deca ne razlikuju šta su radili četnici a šta su radili partizani. zabranjeno.i šta su radile komunjare i ko je ko i šta je šta, sve je sada ista pašta.

žrtve se dobro drže. čute. na svakoj strani. ali neka prasad ne prestaje. i to boli. jer i mi smo srbi oduvek gajili svinje u kadama. kako su ovaj narod primili srbi, sve, sve sada mora da se zaboravi. i tačno je. gulikoža nema nacionalnosti.

kraj

Istina je, život često ispiše krugove koje je teško razumeti – od deteta koje žedno korača po vrelini do lekara koji leči one koji su ga nekada možda odbili. Fascinantno je to što nosimo u sebi; ta snaga da se ostane čovek i kad postaneš 'neupotrebljiv' za sistem. Na kraju, ostaju samo te priče koje čuvamo. Možda je tišina o kojoj govoriš zapravo način da se te priče sačuvaju od ove današnje 'poplave slikica' koja sve obezličuje