Ženska – neverjetno bitje, 

v krhkost skriva svojo moč;

vedno znajde se na mestu, 

kjer kdo vpije – na pomoč! 

Ljub'ca, žena, mati hkrati, 

nam od rojstva je, tja v smrt;

vse dotlej, ko nas pokrije

bledo-črn mrtvaški prt.

Je perfektna kuharica!

Vsak pripravljen nje obrok

nas razvaja in nas hrani.

Tolažnica je otrok;

Moški, mi ... smo bolj za zgago,

in v napoto, kjer se da;

nas zato dajinec s kavčem

kdaj na stadion pelja.

Ali tudi tja čez cesto

včasih pot nas strumno vodi;

dve tri piv'ca, mal' debate ...

to je želja po svobodi!

Torej – ženske, ve ste face!

Nam pa vedno se ne dá;

smo pa vsaj čez noč koristni,

malok'tera to prizna.

Aleš Tacer