brez uvoda, brez opravičila:
sem.

Ne popoln,
ne zmagovalec,
kot molj
ne tisti, ki mu ploskajo.

Znotraj
se raztapljam v mehkobi,
kot vosek pod kožo,
ki si želi oblike,
ki si želi dotika.

Zunaj
nisem junak –
obleka mi visi
kot tuja zgodba,
pretesna za dih.

V meni pa:
nekaj zelenega, napetega,
nekaj, kar bi trgalo šive sveta,
kot da koža ni meja
ampak vrata.

Če bi lahko—
bi padlo vse:
imena, pravila, stoletja,
ta napačen čas,
to napačno mesto,
kjer se učim biti manj,
kot čutim.

Jaz pa sem več.

Sem sanjač,
ki sliši glasbo tudi v tišini,
ki vidi oblike
v gibanju teles,
v liniji hrbta,
v loku vratu,
ko se nekdo skloni bližje.

in takrat—
ko ni več sveta,
ko ni več pravil—

bi stal pred tabo brez vsega,
ne kot junak,
ampak kot resnica,

in pustil,
da me pogledaš
tako globoko,

da bi se končno
rodil na tvoji koži.

Tomaž Jevšenak