
Stopila sem za zlati zastor
in besede so kot seme
se po svetu razpršile.
Mene je ta čarna sila
vso omrežila, prevzela,
da mi je z jezika pesem,
kot kresnička poletela.
Tja, za zastor sem stopila:
v ta stekleni, krhki prostor,
posvečeno preročišče,
kjer Poet navdih si išče.
V njem besede so vzpenjalke
in so glagoli, povedi
in pridevniki, ločila,
ter prislovi, obrazila.
in ker pesem je nesmrtna -
pesnik je le njen oproda
in pero plešoča vila,
ki si roko je izbrala
in plesišče iz papirja,
da bi skupaj zaplesala.
Vstopam v ta čarobni prostor,
kjer so luna, vile, škrati.
Kjer zanos je ves v afektu.
Svoji ljubi se udinja,
strastno, s plesnimi obrati.
A v steklenem preročišču
tudi žalost prostor išče.
In nje sestra - bolečina.
Poteptana, pretepena,
kot desetnica pregnana,
tu počiva od vsakdana.
Novih si moči nabira,
da lahko bi sporočila
vsem, ki bi jo poslušali,
da življenje ni potica
v tem steklenem, zlatem zvonu.
* Srečko Kosovel:
"Skozi črke stopam za zlati zastor.
Prav je, da se kdo, na tak ali drugačen način, spomni na pesnika Krasa, Srečka Kosovela. Ta tvoja pesem je več kot vredna spomina nanj, Poetesa Marija.
Z lepim pozdravom,
Sašo
Fenomenalno dobra pesem. Mal genialna, tako kot Srečko
:) pozdravček
Kako zelo pretanjena pesem. Res izredno lepa. Pozdrav.
Hvala vsem, ki ste pesem prebrali
... in hvala za vse pohvalne komentarje.
Lep dan vam želim, Marija
Komentiranje je zaprto!