Železniška postaja v Ribnici -

praska v karti,

črna pljuča države, ki kašlja 

v prazen vozni red.

Premogovnik brez premoga.

Klet, kjer je zrak imel okus po rji in sramu,

kjer smo si iz odpadkov sezidali državo 

brez ustave,

zastavo iz dima in pljunkov.

Tam spodaj

se ni odraščalo -

tam si se olupil kot star lak,

do mesa, do živca, do tistega, kar nočeš 

priznati materi.

Hektolitri alkohola -

ne kot pijača, kot orodje,

kot kladivo za lastno lobanjo,

da razbiješ misel, preden te razbije ona.

Marihuana?

Ne romantiziraj.

To ni bila poezija,

to je bila megla, ki nam je požrla imena,

da smo se klicali samo še "ej ti".

Seks -

ne ljubezen, ne nežnost,

ampak biologija z zobmi,

pot, ki smrdi po strahu,

in roke, ki ne vedo, ali držijo ali dušijo.

Tam so nastajali bendi -

trije akordi in en bes,

kričanje v mikrofon, ki je crknil že leta nazaj,

pa smo ga vseeno držali kot relikvijo,

kot da bo iz brnenja padla resnica.

Rock 'n' roll?

Ja, če verjameš, da je svoboda

to, da razbiješ steklenico in rečeš,

da je umetnost.

Mi smo bili bolj pošteni -

rekli smo: to je razpad.

In smo mu nazdravili.

Zunaj je svet igral civilizacijo,

mi pa smo v kleti

vadili konec.

In veš kaj -

nič nismo izgubili,

ker nismo imeli ničesar

razen tega gnilega prostora,

kjer smo prvič razumeli,

da odrasteš takrat,

ko ugotoviš,

da si sam sebi

najslabši gospodar.

Taras Miller