Sam na poti,
s kolesom navzdol,
čez grbine letim –
še več si želim.

V ovinkih lovim
utrinke življenja,
sreča na vrvici,
zavora na gumici.

Sreča z menoj leti,
prehitim vsak strah,
tako sem hiter,
da me ne ujame niti prah.

Kot v opoju drvim,
kamen preskočim brez sledi,
potem pa praznina –
luknja me pogoltne v temi.

Udarec brez glasu,
čas razpade na drobce,
kolo v zviti gmoti,
telo išče robove.

In tam —
kjer je še prej bučal svet,
ostane le tišina,
ki me končno ujame.

Tomaž Jevšenak