Lovim sliko
v hipe jo vežem nazaj
zdrobljene ločene čase
lepim v en objem
v koži iščem sled
ob igralih otroških hodim
v mislih te lovim,
preprosti dan je
ni predrzen,
nič domišljav,
takšen kot otrok
v srcu srčni
in pogled sprašuje,
sam brez odgovora
z enim samim
večnim vprašanjem,
tako zrem v smer
kjer mislim, da te najdem,
da te prikličem vase
kot odraslega,
ko mi govoriš
resnost obstanka,
jaz pa te še kar naprej gledam
in sprašujem ali misliš proč,
ali sploh zmorem čas,
ker predvčerajšnjim več nisem,
včeraj je hrepenenje
in danes bo žalost,
če te ne bo v mojem dihu,
v otipu, da le nisi iluzija.

IŽ-lev