nov dan je, Sofija, in tema je preč
umijva si noge, da bova dišale
naoljiva stopala, da bodo čutna kot jantar in led
in koža bo mehka kot pravkar stepena smetana
Sofija, hvala ti, samo tebe imam
in Rahmaninov me greje v hladnih nočeh
pravljice me božajo, ko spim
da le ni strahov iz omare in temnih senc, ki vijejo roke
ti ne veš, kako težko mi je zaspati, ko me v sanjah obiskujejo mrtvi ljudje
si opazila, da se gospodu Eliotu redčijo lasje
v jutranji halji in kravati je prav hecen
obljubil mi je, da mi bo kupil bonbone
upam, da tiste čokoladne z limonino kremo na sredini, tisti so dobri
veš, Sofija, morava poiskati bonboniero na podstrešju stare hiše
kjer je slaščičarna in prodajalna bonbonov
zakaj, Giselle, tista bonboniera je zaprašena in prazna
ni, Sofija, verjemi, ni prazna, v njej biva mala, bela vila Mucinda
skrbi me zanjo, ni me obiskala že nekaj noči
vedno je pustila zame bonbon na blazini in sedaj je že nekaj časa ni
skrbi me, Sofija, skrbi
sanje so bile rožne takrat, ko se mi je bonbon stopil v ustih
a postajajo sive in mračne, tudi gospod Eliot pravi tako
njemu so všeč marcipanove kocke s češnjevim likerjem
ko oživi usta ena sama samcata kocka, je decemberska noč mehka in krotka
in še enkrat zavije okrog hiše, sladkim sanjam sledi in mirno zaspi
spati, zakaj, je to želja ali potreba, večno lovišče, ki ne ujamem ga, dokler se ne stegnem
ne še, ljubezen, ni še čas za ta stegna, to kožo, te roke, ki plujejo globoko v venah
drhti moje čelo, drhti spolovilo, prenašam ozvezdja, se krči perilo
iščem čas, spomin, kradem kot najhujši tat
ljubim, kot da je danes poslednji dan, kot da bom utonila v lastnih sokovih
sočna, rumena kakor limona, kisla in sladka obenem
ljubim te, je to le odvržen stavek na poljski poti
ne, ljubezen, to je pesem v šelestečih laskih
v mednožju, ki se ob tvojem dotiku razbohoti, ko ustnice dotaknejo vesolje sredice
se staplja maslo, cedi se, stiska, te vase požira in te s črnimi nogavicami odstira
da dnevi so sončni in megla pomaha v pozdrav
in zopet noč je tu in škatla bonobonov, ki jih Giselle ni pojedla
vzemi, ljubezen, ne čakaj, čas je vse, kar imava in dano nama je, da se rada imava

sheeba