Razgovor
Vprašali ste me, v čem sem res močen.
Rekel sem: »Preveč garam.«
Nasmehnili ste se, kot se človek smehlja psom,
ki z veseljem prinesejo, kar jim ukažeš.
Vprašali ste me, kje je moja šibka stran.
Pomislil sem na najemnino, bes,
na vse trenutke, ko sem se našemil v »zagnanost«,
da bi si sploh zaslužil kruh in stres.
Vprašali ste me, kje se vidim
čez pet kratkih let.
Idealno? Bogat. Nedosegljiv.
Ne tukaj. A glejte, svet je svet.
Vprašali ste me, kaj lahko dam podjetju.
Skoraj bi rekel: »Svojo hrbtenico,
izginjajočo mladost, še nedelje zraven -
in večino svojega miru, pa logiko.«
Namesto tega sem rekel: »Sodelovanje.«
Pokimali ste, zadovoljni, topli.
Oba sva se strinjala igrati svet,
v katerem je vse to nekaj vsakdanjega.
Rekli ste: »Pri nas smo kot družina.«
Zasmejal sem se prepozno, prepotiho.
Eno družino sem že imel, hvala lepa;
iščem službo, ne novega kaotičnega doma, to je vse.
Vprašali ste, ali imam vprašanja. Seveda:
Zakaj je to mesto še prazno?
Koliko jih je zbežalo? Kaj se je zgodilo tukaj?
In kaj bo se bo zgodilo z mano?
A rekel sem le: »Ne, vse ste že povedali.«
Vi pa: »Se vam oglasimo.«
Kar pomeni: ne kličite, ne upajte preveč,
in ne berite med vrsticami, prosimo.
In če me zaposlite, bom prišel
vljuden, pripravljen, vdan -
še en bister, uglajen obraz
z mislijo na umor zakopano nekje v glavi.
ravno gledam vojaški pogreb, pa ruskij. zarjavele trobente.
nekoč so v lepi ruski maniri sneli dostojevskemu kapuco in se sladko nasmejali, ha ha ha, saj te ne bomo ustrelili, samo v sibirijo greš. zdaj bi pa naj jokali za carjem, ki je imel rad take finte.
nimam ti kam pisat, pa vse to pod tvojo slikco. neprimerno.
lp
v besih revolucije, pa so še otroke mal popokal. pa to že veš. dostojevskega, besi, se mi zdi edino kar nisem bral. stari je vedel.
mogoče je, ker ni videl druge poti, ves čas težil s kristusom. odločitev? četudi bi resnica bila zunaj njega, ostajam s kristom.
Komentiranje je zaprto!