Z zajčki me draži z zidarskega odra,
ko sonce laska tanki šipi na oknu.

Nosi zrcalo in boža oko,
rahlo, milo, sladkasto,

ko vsled premočne sončne lise
zagrize in prežveči mi oko,
drobi beločnico.

Okrutna slika napne šipo,
pronica skoz zamazano površje,
ko se z zadnjimi močmi
delavec za drog ulovi.

Spogledala se nisva še,
pa vidim, kako je, če umre

v padcu razbito zrcalo,
brez žrtve svoje zrak predre,

kot giljotina dol na tnalo
trešči,

on pa živ mežika v sonce.

yoyoba