Zreva v toge srpe dneva,
ki seklja minute.
Drêva s tokom mlačne reke
in pripenjava pod veke
dolge sence z grozo snute.
Kostnica odmeva.

V breznu tkeva mrest uganke,
štejeva vreznine.
V mrak potiskava obraze,
vedno novih mask prikaze,
štrclje duše, ostaline,
svojih smislov zanke.

Ampak tukaj še ni groba.
Težja bo stopinja.
Preden vdihneva lahkoto,
prej kot sprejmeva samoto,
se najtrša mora vdinja:
Zdrsneva prek roba?

Lidija Brezavšček - kočijaž