Požrešno seme poželenja
sla po slavi brez trpljenja,
imeti vse in drugi nič
v detajlih zgodbe je hudič.

Močno, trnovo drevo,
ki hrani se s krvjo otrok,
sosede svoje zaničuje,
kri njihovo izceja v odtok.

In pride tisti sodni dan,
ko lakomna zverina
pogleda čez ograjo v dalj
in vidi bolj zeleno polje.

Ugrizne, kakor da je sad,
nevreden svojega življenja;
pri tem pregriznil bi
sosedu roko – ali vrat.

Ne briga ga,
kaj pravijo sosedje.
On pravi: izvoljen sin sem
od izvoljenega ljudstva.

In kdor mu verjame,
slepo mu sledi;
zapisan v neko knjigo
nekoč - po pomoti se mi zdi.

Tomaž Jevšenak