mislim na njega

a ta pesem je zame

vsake toliko časa

se bom vrnila

in jo prebirala za lastno zadovoljstvo

čutila nenavadno

(zdaj že domače)

vznemirjenje

da se v meni nekaj premika

mogoče rojstvo

mogoče sem noseča

na polnem metroju

sva potem govorila o splavu

popraskala sem si kolena

ko sem tekla na postajo

bolečina me je spominjala

na vojno v iranu

tisti večer

me je potem poljubljal po nogah

in jaz sem mu pustila

počasi se zapirava vase

nekaj resnega se dogaja

tisto vznemirjenost

zamenja tujost

v znanih očeh se pojavi dvom

vprašanje in hkrati dejstvo

da sva si blizu

samoto uživam z mislimi

so kot sladke koralde verižic iz plaže

sede na soncu

me boža po rami po rokah

ne točno tako kot imam po navadi rada

o meni ve že ogromno

o sestri o lanskem poletju

o rutinah pozimi

daleč sem od njega

pustim mu da misli o meni

naj piše poezijo v tujih jezikih

ko me ni

in naj mi jo bere ko sem

naj piše

o ženskah kot sem jaz

in moških kot je on

za roko me nežno odločno vodi po mestu

v glavi pesem telebajskov

v svoja usta ponesem njegove prste

kot bi držala pištolo

in rože

ga vztrajno objemam

malo jih je

dnevov

nanje se vračam

ko v sobi zrem skozi zavese

in pišem pesmi le zame

majavalic