Hodim po samotni cesti.

Nikjer nikogar;

samo grobovi in gomile

in pa trupla, ki jih nima kdo zagrebsti.

Pesek škriplje pod nogami,

prah ovija mi glavo,

ostanek dreves - so le iveri;

zagotovo: zdaj življenja več ne bo!

Sprašujem se:

zakaj ostal sem živ?

zakaj sem bil tako pazljiv,

da sem se tik pred katastrofo - skril?

Da. Zašlo je sonce.

Dim iz vseh strani,

zakril je tistih par ljudi,

in tudi moje bil je sence ...

Prišla je noč in kakor nekoč,

je človek od strahu obstal,

ker drugo jutro, tako rekoč -

v temi je ostal ...

Človek - ubil si vso Naravo.

Kar je ostalo, bo pokopal čas.

To bilo ti nekdaj je v zabavo,

za pogrebca ostalo je le nekaj - nas!

Zdaj zapuščamo sledi in sence,

ki jih sneg - pepel - zakriva;

naprej!

Korakamo v smrt, ki nas čaka,

obsojeni na mraz,

na čelu - jaz ...

peti element