
Miren let, spokoj v tišini,
zrelo žito vsej Krajini.
To so lahke želje —
kdo jih tja zapelje?
Vlaki so obstali
na slepi postaji,
dim nad polji spi,
tišine se boji,
železo šlo je čez oblake —
le ptički se še ženijo
in tiho žvrgolijo:
»Tja poletimo —
nebo umirimo.«
Ker ptice še vedo,
čemu na svetu je nebo.
Ganljivo! A včasih prav nežnost premaga grobost!
Spet eden tistih dni (četudi petek 13.) , ko pesem.si
ponudi zvrhan koš kakovosti
RA.j.
Nada, da bi vsaj bilo tako ...
Hvala za ta izrek.
Lp, Caki
Tolminka, hvala za lepe misli.
Lp Caki
RA.j. vse Dobro želim ob tvojem razmišljanju.
Lp, Caki
Spremenjen zaključek:
So ptice ki se ne bojijo!
Ker ptice še vedo,
čemu na svetu je nebo.
Komentiranje je zaprto!