SONCE NA KRIŽIŠČU
Zasačim sonce,
ki materinsko boža moja lica
skozi avtomobilsko steklo
na poti v službo.
Opazujem pešce.
Šolar se po polžje plazi proti šoli.
Upokojenka z dvignjeno glavo
in cekrom v roki
hiti na tržnico.
Mladenič v delovnem kombinezonu
zaspano čaka zeleno.
Tudi njih boža sonce.
Tiha roka,
ki nikogar ne presodi
in nikogar ne preskoči.
Drsi čez šolske torbe,
čez zgubane dlani,
čez utrujene oči
tistih, ki so že dolgo pokonci.
Mesto počasi diha.
Motorji brnijo,
vrata trgovin se odpirajo,
dan se razteza
kot mačka na pragu.
Za hip stojimo
v isti svetlobi,
neznanci.
Potem se prižge zelena
in vsak odide svojo pot.
Sonce
še vedno
stoji na križišču.
zdravo, Dinzli.
tudi jaz sem pisal o cvetju, ki nikogar ne sodi in ga vsi iščemo.
doxa je najnižja stopnja spoznanja in ves ta kulturbund zaprtih betic in prostorov, samo najeda živce in je čisti dolgčas.
redko vidim lepo pesem, s kančkom vere, četudi v ljubezen.
kar zadeva mene, če sem te enkrat, te bom vedno podprl.
pozdrav,
m.
Pozdravljen Miko,
tvoje besede me nagovarjajo. Tudi sama v svojih pesmih iščem tisto preprosto, a hkrati globoko “cvetje”, ki ne sodi in odpira prostor za resnično izkušnjo. Doxa in zaprte strukture pogosto dušijo čut in misel, zato je vsak trenutek iskrenosti dragocen. Vesela sem, da v moji pesmi prepoznaš kaj takega, hvaležna za podporo, ki presega površnost in daje ustvarjanju smisel.
Dinzli
Še veliko navdiha želim. Dobro ti gre. Lep dan želim, Marko.
Hvala Marko! Lep preostanek dneva tudi tebi!
LpD
Čestitke k pesmi, ki pove več kot le zgodbo nekega jutra,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
