***
Moral sem gledati časovno nepravilnost,
tisto drobno razpoko med trenutki,
ki se pojavi samo takrat,
ko predolgo vztrajam v istem dnevu.
Zazdelo se mi je, da bi moral
poleg svojega običajnega časa
začel živeti še enega,
tistega skritega, ki ga nihče ne opazi.
Čutim, da je v tem neka potreba,
da bi ljubil vedno mlad obraz iz preteklosti
in se nenadoma zavem,
da ga moram začeti ljubiti še enkrat,
na novo, tišje, previdneje,
kot bi se bal, da bi ga prebudil.
Zadnje čase opažam,
da se stvari ponavljajo v drugačnih odtenkih,
kot bi nekdo premikal svetlobo,
v kateri oživijo čudne sanje.
In jaz stojim tam
in poslušam, kako se prostor preureja,
kako se misli selijo v nove kotičke,
kjer jih še nisem srečal.
Morda je to način,
kako se zavestno učim ostati živ,
da si izmišljujem dodatne poti,
ki jih ne delim z nikomer,
da hodim po njih brez prič.
brez razlage, brez potrebe po potrditvi.
Samo zato, da preverim,
ali me svet še vedno sprejema.
Razmišljanje je zelo zanimivo, poglobljeno, edinstveno.
Mi je všeč.
Vendarle mislim, da te (nas) svet ne bo sprejel
prav zaradi tega paralelnega časa,
ker tiranski svet te hoče imeti v celoti (zase) pod nadzorom.
lepo bodi RA.j.
Rajko hvala za spobudni komentar... Lahko me imajo pod nadzorom, ampak jaz živim svoje življenje, ki mi pripada in se ne obremejujem z dogajanjem, ki se dogaja po svetu. Tudi v najhujšem primeru se ne bojim smrti, ki je zame le krog novega življenja. Bojim pa se le bolečega in neusmiljenjega trpinčenja in mučenja.
Lep dan. R. V.
Komentiranje je zaprto!