Ko se večer počasi usede na ramena dneva,
in ulice utihnejo kot stara knjiga,
se človek spomni življenja,
ki je teklo hitreje kot lastne misli.

Včasih smo hodili brez strahu pred jutri,
z žepi polnimi sanj in drobnih upanj.
Svet je dišal po začetkih,
in vsak korak je bil obljuba.

Zdaj so koraki tišji.
Ne zato, ker bi bilo poti manj,
ampak ker nosijo težo spominov,
tistih, ki grejejo
in tistih, ki še vedno bolijo.

Na rokah so črte let,
kot zemljevidi prehojenih dni.
Vsaka guba je zgodba,
ki je nihče več ne zna povedati tako kot srce.

A v tej tišini staranja
je tudi nenavadna svetloba:
spoznanje, da življenje ni bilo zaman,
če je vsaj eno srce
za trenutek bilo manj samo.

In ko nekega večera
čas zapre vrata za nami,
morda ne bomo vzeli ničesar s seboj
razen tihih trenutkov ljubezni,
ki so nas naredili ljudi.

Dinzli