Izsesam sok
sladko-slan,
gost kot med,
bel
kot jutranje mleko z gora.

Na konici jezika
zatrepeta energija.
Utrip.
Še en utrip.

V ozkem tunelu življenja
se razpoči krik –
krik trpljenja,
naslade
in sreče.

Vse hkrati.
Vse naenkrat.

Potem se odpre reka.
Steče.
Teče.
Ne ustavi se.

In midva
ujeta v tok,
srečna
kot da je svet
nastal prav zdaj.

Trenutek ekstaze
razlije svetlobo
po celem dnevu.

In potem
me znova poiščeš,
nežno
in lačno hkrati.

Ker veš,
da se lahko
ta ogenj
vedno znova rodi.

In ko pride spet,
je ritem globlji,
telo mehkejše,

in najini duši
veliko manj
trpita.

In potem
spet
stopiva v trgovino.

Kupiva sladoled.
Vanilijo v tulcu.

Bel sladoled,
ki teče
kot med.

Tomaž Jevšenak